Matteo Della Bordella: Nepopisana smer | Pajek v Patagoniji
Matteov plezalni slog ne temelji na rekordih in vrhunskih dosežkih, pač pa na intuiciji, linijah in novih idejah. Njegova življenjska pot se je začela v okolici Milana in po plezanju klasičnih smeri v Alpah v navezi z očetom se je pridružil skupini Ragni di Lecco in začel raziskovati najlepše gore širom sveta. Na predavanju bo govoril o minimalističnem pristopu, ki ga je uporabil na kajakaških odpravah na Grenlandiji, izzivih, s katerimi se je soočil na Bagiratiju IV, in zanj najlepših gorah na svetu: Patagoniji.
Matteo della Bordella je italijanski alpinist iz Lecca. Ljubezen do gora mu je vlil oče, s katerim je opravil tudi prve vzpone na klasičnih alpinističnih smereh v domačih Alpah. Leta 2006 je postal član alpinističnega kluba Ragni di Lecco (pajki iz Lecca) in pozneje tudi član Alpinističnega akademskega kluba CAI (CAAI). To je bila odskočna deska za vse nadaljnje odprave po Evropi in zunaj nje: veliko časa in energije pajek iz Lecca še danes posveča odpravam v Patagoniji. Opravil je tudi veliko število odprav na ostalih celinah, kot na primer na Grenlandiji, za odpravo na katero je leta 2009 prejel nagrado Premio Cassin. Leta 2019 je izdal knjigo La via meno battuta (Nepopisana smer), kjer je opisana njegova dosedanja alpinistična kariera, in kot nosi naslov tudi njegovo predavanje na Festivalu gorniškega filma.
Letos ste Ragni di Lecco obeležili 50-letnico prvega vzpona na Cerro Torre, 13. januarja 1974 so Casimiro Ferrari, Mario Conti, Daniele Chiappa in Pino Negri stali na vrhu “nemogoče gore”, kot sta jo poimenovala prvopristopnika na Fitz Roy, Guido Magnone in Lionel Terray leta 1952. Vi ste leta 2022 skupaj z Davidom Baccijem in Matteom De Zaiacomom splezali izredno lepo novo smer na Cerro Torre in ji dali ime Brothers in Arms. Kaj za vas pomeni prijateljstvo? Verjetno tega ne bi mogli splezati s komerkoli, kaj je za vas glavna vrednota soplezalca?
Smer Brothers in Arms mi pomeni res veliko. Gotovo je s tehničnega vidika kar zahtevna in predstavlja krono večletnih alpinističnih izkušenj: gre za prvenstveno smer v alpskem slogu, torej je gotovo sad večletnega nabiranja izkušenj in treninga. Najpomembnejša komponenta smeri pa je vezana bolj na čustveno doživljanje: smer sem začel z dvema dobrima prijateljema oz. Bernasconijem in Pasquettom, ki sta se pred tremi leti in pol poslovila. Uresničitev projekta mi je bila torej pri srcu, saj je to veliko več kot tehnično zahtevna smer, bila je namreč tudi njuna dolgoletna neuresničena želja. Rad bi še dodal, da je Brothers in Arms nepozabna smer, saj je nanjo vezana tudi nesreča in smrt prijatelja Korre Pesceja. On sicer ni bil v naši navezi, a je bil soudeležen pri vzponu.
Mislim, da mora biti soplezalec pravi prijatelj. Med odpravo je veliko vsakdanjih trenutkov, zato je pomembno, da se z ljudmi res dobro razumeš. Najpomembnejše pa je, da imajo vsi isti cilj in pričakovanja ter delijo isto vizijo alpinizma, drugače se stvar zaplete. Idealno je torej biti z nekom, ki ti je podoben in na kogar se lahko zaneseš.
Na festivalu boste poleg predavanja prisotni tudi pri projekciji filma Pajek v Patagoniji, kjer ste poleg Casimira Ferrarija glavni protagonist. Film je dolg 115 minut – je bilo tako dolgo tudi samo snemanje filma?
Za snemanje filma smo se v Patagonijo odpravili kar petkrat. Zamisel se je rodila v letu 2017, ko smo se odločili, da posnamemo film o Casimiru Ferrariju. Med uresničevanjem projekta pa je ta zaživel in se je film spremenil v mešanico Casimirove življenjske zgodbe in moje avanture ponavljanja njegovih smeri.
Na raznih predavanjih vedno poveste, da se radi odpravljate v neznano, na odkrivanje novega. Pred nedavnim ste organizirali odpravo na Grenlandijo, kjer ste dober del poti pluli s kanuji. To je nekaj popolnoma drugačnega od plezanja v Patagoniji, a hkrati je umetnost tega, da se z danim znajdeš v neobljudenem kraju in osvojiš vrh ali preplezaš steno, precej podobna plutju, kampiranju in plezanju na Grenlandiji. Kako pripravite “nahrbtnik”, v katerem ima vsaka stvar svoj smisel za potovanje v neznano, kjer ne veste, kaj vas čaka?
Gotovo so izkušnje najpomembnejši del “nahrbtnika”. V preteklih letih sem se naučil, kaj moram imeti s seboj. Prve odprave so bile res skok v temo: res je, da so nekatere reči nepogrešljive, a za druge velja, da se človek znajde in preživi tudi brez njih. Priznam, da včasih vzamemo šotor, plinsko bombico in druge dele opreme za rezervo. Kljub temu pa, karkoli vzameš s seboj, mora biti 100-odstotno zanesljivo. Lahko bi rekel, da se človek prav zamisli in vizualizira, kako bo potekal njegov dan in kaj bi lahko potreboval, ali je to res pomembno ali pa lahko do istega rezultata pride z nekim drugim delom opreme, ki ga bo imel s seboj. Ko smo bili na Grenlandiji s kanuji, smo nanje natovorili tudi portaledge: tokrat ni bila problem samo teža, morali smo paziti tudi na volumen, ki ga določena oprema jemlje.
Ko je človek na odpravi, ima torej vsaka stvar svoj zakaj in dobro premisliš, kaj resnično potrebuješ. Lahko bi rekli, da je življenje na odpravi optimizirano in logično organizirano, kar zadeva materialne dobrine. Potem pa se enkrat vsi vrnemo v dolino, kjer se ponovno prilagodimo na drugi tip življenja, kjer uporaba energije ni nujno strogo upravičena. Ali odpravarsko “optimizirano” in “light” živite tudi v vsakdanjem življenju?
Doma je nekoliko drugače, seveda je življenje veliko udobnejše. Ne živim tako minimalistično, a hkrati mislim, da odvečnega ne kupujem. Res je, da imam celo kolekcijo vrvi, metuljev in ostale opreme. Včasih, če me kakšen del opreme posebej pritegne in ga kupim. Všeč mi je imeti kose lepe opreme (“pezzi belli”).
Katere so najpomembnejše točke pri načrtovanju odprave? Kaj pa bi si želeli vedeti, preden ste šli na prvo večjo avanturo, a ste to žal spoznali prepozno?
Gotovo je projekt lažje izpeljati, če imaš domačina, ki ti lahko logistično razbremeni načrtovanje odprave. Na Grenlandiji nam je na primer pomagal Robert Peroni. Zanimivo je, da je to človek, ki ni bil nikoli točno v teh krajih, kamor smo mi potovali, a veliko nam je lahko pomagal in svetoval, saj je kljub temu dobro poznal realnost. Pomembno je, da se človek dobro informira in najde vse obstoječe informacije. Med tem pa moraš ti za uspešno odpravo trenirati! Tja gremo namreč zato, da osvojimo vrh, da nekaj preplezamo!
Ko sem bil prvič v Patagoniji, sem se naučil, da v hribih obstaja meja tveganja in jemanja odločitev. Če greš čez to, si nemočen in prepuščen naravnemu poteku dogodkov. Potrebno je, da človek definira to mejo in hodi po njej, a je nikoli ne prestopi.
Veronika Škerlavaj
VIDEO
GRENLANDIJA | The Call of the Siren Tower teaser
PATAGONIJA | The Story Of Mermoz | A First Ascent In The Mountains Of Patagonia