Mojstrica navpičnice Martina Čufar Potard, nekdaj prva dama slovenskega športnega plezanja, danes plezalna mama, bo na predavanju Mama z jeklenimi prsti 23. februarja ob 20. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma predstavila svojo harmonijo plezanja na vrhunski ravni in materinstva. S Čufar Potardovo se je pogovarjala Manca Čujež. Objavljamo intervju, ki v prilogi Ona izšel 21. februarja. Vabljeni v Martinino družbo na trdnih tleh!

MARTINA ČUFAR POTARD: ŠE VEDNO SEM ČISTO NORA NA PLEZANJE

Nekdaj prva dama slovenskega športnega plezanja, leta 2001 tudi svetovna prvakinja, danes mama z jeklenimi prsti in še vedno neustavljivo strastjo do elegantnega gibanja v navpičnici. Martina Čufar Potard, ki jo je ljubezen izpod vznožja Triglava odpeljala v preddverje Mont Blanca, materinstvo pa naučilo biti učinkovitejša, bo 23. februarja na 11. festivalu gorniškega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu občinstvo odpeljala v velike stene, poči in previsne kapnike, razložila, kako je biti plezalna mama, in podelila svojo brezmejno naklonjenost skali.

Sprašuje: Manca Čujež

Odraščali ste v Mojstrani, nedaleč od vznožja mogočne Triglavske severne stene. Vam je bilo plezanje položeno v zibelko?

Ne vem, če mi je bilo položeno v zibelko, a poleg tega, da sem imela gore in stene pred vrati, sem res rojena tudi v znamenju kozoroga. Mogoče mi je mešanica okoliščin dala »plezalni gen«. Oče je bil reševalec, alpinist in plezalec, že pri devetih letih sem bila na Triglavu, kmalu potem tudi čez Triglavsko severno steno, a me to ni toliko potegnilo, kot ko sem na planinskem taboru v Avstriji odkrila pravo športno plezanje v plezališčih in na umetnih stenah, kjer te ni strah, da ti bo oprimek ostal v roki ali da ti bo kamen padel na glavo.

Oče je tudi pozneje igral pomembno vlogo na vaši športni poti. Kako vas je zaznamovala njegova izguba, ko se je pred štirinajstimi leti smrtno ponesrečil med reševanjem v gorah?

Ko sem prišla s tega planinskega tabora, sem hotela samo še plezati. Očetu je bilo všeč – mami malo manj – in me je vozil po slovenskih plezališčih, me varoval, ko sem plezala gor, dol in počez po umetni steni na Jesenicah, mi v sobi postavil umetno steno in me spremljal na tekmovanja. Tam je bil bolj živčen kot jaz in me ni uspel gledati. Njegova smrt je bila šok … Ko reševalci in policisti ponoči pozvonijo in ti povejo, da očeta ni več, te zaznamuje za vse življenje. Izgubila sem motivacijo za tekmovanja, za dobrega pol leta nehala in šla plezat v skalo, na Sardinijo, v Francijo. Nato sem se vrnila na tekmovanja, bila še nekajkrat na stopničkah, a nikoli nisem imela več prave motivacije za tekme, veliko bolj me je vleklo v skalo. Leta 2006 sem končala tekmovalno kariero, še prej pa si kupila letalsko vozovnico za ZDA, kjer sem si želela preplezati steno El Capitana v Yosemitih … in sredi katere sem spoznala tudi Nica, svojega moža.

Še pred tem ste kot svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju leta 2001 postali pionirka v vrsti »vražjih Slovenk« – sledile so Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič in Janja Garnbret –, ob katerih se tujci ne morejo načuditi, od kod v Sloveniji toliko dobrih športnih plezalk, ki so kar naprej na stopničkah. Kaj botruje temu?

Ne vem točno, a vsi me to sprašujejo. Predvsem v Franciji ne morejo sprejeti, da je lahko v naši majhni državi toliko dobrih plezalcev, ki preprečujejo Francozom na stopničke. Enako je v alpinizmu. Ko pridejo Slovenci v Chamonix in preplezajo kaj težkega v slabem vremenu ali ko so za druge pogoji nemogoči, težko verjamejo. A počasi se navajajo. (smeh) Mislim, da smo Slovenci na splošno vztrajni in trmasti ter da je plezanje v zadnjih letih dobro organizirano. Majhnost Slovenije je tudi velika prednost, saj lahko reprezentanca večkrat na teden trenira skupaj, kar je v večjih državah nemogoče.

V svoji izjemni zbirki imate zlato kolajno s svetovnega in srebrno z evropskega prvenstva, več zmag v svetovnem pokalu in lovoriko dveh največjih mastersov na svetu, v skupnem seštevku svetovnega pokala ste bili drugi in tretji, na največjih tekmovanjih pa kar 25-krat stali na odru za zmagovalke. Kakšne življenjske izkušnje, prijateljstva in doživetja vam je poleg kolajn in pokalov dala tekmovalna kariera?

Sedemnajst let tekmovanj je minilo hitro! Ko kaj mine hitro, pomeni, da to delaš s srcem, da ti je všeč. Živela sem v ritmu treningov in tekem, potovanj. Vsa ta leta so mi dala veliko prijateljev, s katerimi sem še vedno v stiku, nenazadnje sem šla po končani karieri v Ameriko plezat z nekdanjo tekmico Stephanie Bodet. Plezalci smo kot velika družina, kamorkoli greš, v Španijo, Francijo, Italijo, Ameriko, povsod se pod steno s soplezalci počutiš zelo domače. Tekme so mi, kot vsak vrhunski šport, dale samozavest in me naučile dodatne discipline ter prenašati poraze in se po njih pobrati.

Plezanje je bilo vaša ljubezen na prvi gib, ki je pred nekaj leti rodilo tudi partnersko ljubezen, kot ste že omenili.

Moža sem srečala sredi stene El Capitana, ostala sva v stiku in dve leti pozneje me je povabil v Chamonix plezat v granitne poči masiva Mont Blanc. Ugotovila sva, da sva zelo dobra naveza v dolgih smereh in prej kot dve leti pozneje se nama je že pridružil Tommy ter tri leta in pol za njim še rdečelasi Paco. Ko z nekom med plezalnimi potovanji bivaš po nekaj tednov v kombiju in si v velikih stenah deliš le dobra dva kvadratna metra »porta legda« (majhen viseči šotor za prenočevanje v velikih stenah, op. a.), ko si z njim več dni navezan na isto vrv, ko v steni pride do večjih težav, kot si jih pričakoval, ga hitro zelo dobro spoznaš, saj pride do izraza pravi značaj, ki je v udobnosti življenja v dolini lahko drugačen.

Še preden ste spoznali Nicolasa, je bila Francija vaša druga domovina, saj ste vsa poletja preživeli v tamkajšnjih plezališčih. Kako danes utripa vaše življenje v Chamonixu? Kakšno je v primerjavi s tem na sončni strani Alp?

V Mojstrani živim pod Triglavom, tu pod Mont Blancom – na prvem sem bila že mnogokrat, na drugem še ne … Življenje je podobno, le da je tukaj vsega več, včasih preveč: preveč turistov na primer, previsoke cene nepremičnin, tako da smo v majhnem stanovanju – vsaj ni treba toliko pospravljati. Je pa lepo imeti vse na enem mestu in z gondolami zagotovljen hiter dostop do višin; poleti do kakovostnih granitnih sten in pozimi do visokogorskih smučišč. Ritem življenja trenutno narekujejo otroci, šola, vrtec, aktivnosti. Do julija sem bila zaposlena kot vrhunska športnica – plezalka pri Slovenski vojski, kar mi je omogočalo, da sem kljub materinstvu lahko še vedno dosegala dobre rezultate tako na vojaških tekmah kot v skali, septembra sem preplezala svojo drugo smer z oceno 8c. Zdaj je čas za kaj novega, vleče me v masažo. Izobražujem se v tej smeri, prijatelji so veseli, da so moji poskusni zajčki, med njimi je pogosto tudi moja stara tekmica Liv Sansoz, ki je bila trikrat svetovna prvakinja, zdaj bolj smučarka in alpinistka. Da so svetovni prvaki zadovoljni z mano, mi daje samozavest na novi poti.

V obeh nosečnostih ste plezali skoraj do zadnjih dni pred porodom, slišali marsikateri očitek o neodgovornosti do otroka v trebuhu, ampak pri vas se je plezanje izkazalo za prav blagodejno – tako za vas kot za dete?

Res, plezala sem do konca, čeprav sem nekaj let prej rekla, da bo nosečnost čas, ko bom imela najdaljši plezalni odmor. Pri obeh mi je bilo prve tri mesece zelo slabo, shujšala sem za pet do šest kilogramov, le med plezanjem sem pozabila, da mi je slabo, in sem bila potem malo lačna. Svoje telo toliko poznam, da sem točno vedela, kaj lahko in česa ne, plezala sem še bolj intuitivno, gospodarno in lahkotno kot po navadi, noge postavljala zelo natančno, tako da sem še napredovala. Tudi težja skoraj nisem bila kot brez trebuha, zato za roke ni bilo posebnega napora. Seveda sem večino časa plezala z varovanjem od zgoraj, tako da v primeru padca samo obvisiš na vrvi, pa plezalni pas sem imela manj zategnjen, da je bil trebuh prost.

Koliko vam je rojstvo sinov, danes 5-letnega Tommyja in 2-letnega Paca, postavilo življenje na glavo?

Ne bi rekla, da se je življenje postavilo na glavo, saj sem si otrok želela. Le malo drugače smo se morali organizirati, da z Nicom lahko še vedno potešiva plezalsko strast. Glavno je, da sva se naučila biti učinkovitejša, v kratkem času plezati bolj kakovostno. Večkrat plezava izmenično s prijatelji, tudi na počitnice na jug gremo s prijatelji, ki imajo majhne otroke, tako da en dan plezajo očetje, mame smo z otroki na plaži, drugi dan obratno. Velikokrat se nam pridruži tašča, ki je takšna kul tašča, ne tista tečna iz filmov. Res je zdaj cel projekt napakirati avto za plezalne počitnice, saj so tu igrače, kolesa, voziček, čoln, postelja …, a tako pač je, če želimo biti vsi zadovoljni. Imava srečo, da fanta zelo dobro spita, tako da imam razen kakšnih Tommyjevih kapric, ko testira mojo potrpežljivost, z materinstvom zelo dobre izkušnje. Kaj je lepšega kot odkrit otroški nasmeh!

Kakšne so podobnosti in razlike med Martino plezalko in Martino plezalno mamo?

Še vedno sem čisto nora na plezanje, le da to ni več na prvem mestu. Na vrsto pride, ko se vse poklopi, ko je za otroke poskrbljeno, ko nimam drugih obveznosti. Kakovosten čas z družino je na prvem mestu. Ko sem enkrat v elementu, v steni, sem še vedno Martina plezalka, kot prej, le da malo večkrat pogledam na uro, koliko časa mi še ostaja, ali da moram kdaj sredi smeri obrniti, ker so iz vrtca klicali, da ima Paco drisko, na primer.

Vajina fantiča govorita slovensko?

Tommy je res nadarjen za jezike in je govoril prej kot vsi enojezični otroci. Navadno mu govorim slovensko, on mi odgovarja francosko, potem pogosto nastane mešanica, ker je tudi meni težko preklopiti na slovenščino, če vsi okoli govorijo le francosko. Včasih malo hecava Nica, ki ne razume veliko slovensko, in ga potem zanima, kaj se pogovarjava. Paco še ne govori veliko, a zelo dobro razume slovensko. Ko pridemo v Slovenijo, me Tommy vedno preseneti, kako hitro preklopi na slovenščino, sicer z napakami pri sklanjanju in spolih, a se ga čisto dobro razume.

Zapisani ste tudi kundalini jogi. Se ji še vedno dosti posvečate – in testirate svoje osupljivo ravnotežje na kakšnih špičastih vrhovih in skalah?

Kundalini jogo sem spoznala leta 2005 v Franciji, ko sem nekaj tednov bivala in trenirala v Grenoblu pri gospodu s turbanom, ki nam je na tekmah delil jogi čaj. Prvih nekaj dni me je vse bolelo, jezilo me je, da nisem bila niti deset minut sposobna sedeti z ravnim hrbtom brez bolečin, zato sem se začela ukvarjati s to vrsto joge, ki se mi zdi veliko pestrejša in bogatejša kot hatha joga, ki sem jo delala za raztezanje, ter končala prvo stopnjo za učiteljico joge. Jogo delam vsako jutro, skoraj ni izjeme, po eno uro ali več. Vstanem pred fanti, tako da imam dosti časa zase, preden se posvetim otrokoma. Imam srečo, da se ne zbujata prezgodaj! A Tommy zdaj že ve, da me pusti pri miru, da končam, in si medtem prižge televizor. (smeh) Lovljenje ravnotežja na vrhovih pa nima povezave s kundalini jogo, to sem rada počela že prej in še vedno, lepe fotografije so nastale med pripravo članka o jogi za plezalce. Vrhovi v okolici Chamonixa kar vabijo, da na njih testiraš svoje ravnotežje.

Plezanje je meditacija v gibanju, je dejala ikona prostega plezanja Lynn Hill. Kaj pa vam pomeni po skoraj treh desetletjih plesa v navpičnici?

Se strinjam z Lynn. Med plezanjem pozabim na vse ostalo, sva samo jaz in skala. Če grem teč, še vedno lahko razmišljam o drugih stvareh in težavah, ko pa plezam, sploh če smer zahteva popolno koncentracijo, v glavi ni prostora za kaj drugega. Težko je najti odgovor, zakaj me po skoraj 30 letih plezanje še vedno tako privlači. Napolni me z energijo, še vedno v določenih stvareh napredujem, smeri in skal je še mnogo, preživeti sončen dan v plezališču v dobri družbi je »simply the best«, preprosto najboljše!

Vir: OnaPlus