Pawel Wysoczanski, režiser filma Jurek: Plezanje in plesanje sta najbolj grozni izkušnji v mojem življenju

Težko izgovorljivega poljskega imena Jerzy Kukuczka se ne spomni več veliko ljudi. Pred tridesetimi leti je bil junak, serijski osvajalec najvišjih himalajskih gora, plezalec, ki je premikal meje. Spomin na karizmatičnega alpinista rešuje pred pozabo dokumentarni film Jurek, ki je osvojil glavno nagrado na februarskem 10. festivalu gorniškega filma. Režiser filma, 35-letni Varšavčan Paweł Wysoczański, ki je z Jurekom obiskal že 17 festivalov in zanj pobral lovorike v Kanadi, Nemčiji, Bolgariji, Nepalu, Španiji, na Slovaškem in Češkem, pravi, da s Kukuczko živi dlje kot s svojim dekletom. Že v srednji šoli je vedel, da bo o njem naredil film. Z Wysoczańskim se je pogovarjal Gorazd Suhadolnik, intervju je bil v nekoliko skrajšani različi objavljen v Dnevniku, tukaj pa ga objavljamo v celoti.

6

Paweł Wysoczański, režiser filma Jurek (foto: Igor Kuster/FGF)

Kako se spominjate Kukuczke?
Bil je slaven, jaz sem bil otrok, verjel sem, da je nesmrten. Vsako leto je stal na vrhu novega osemtisočaka, tudi na dva je splezal v enem letu. Mediji so ga kovali v zvezde, vendar je ostajal skromen delavski otrok iz Katovic. Ko je umrl, se mi je porušila podoba o superjunaku in pozneje sem spoznal manj bleščeče plati plezanja, predvsem visoko ceno, ki so jo plačali poljski alpinisti. V osemdesetih in devetdesetih letih jih je veliko umrlo, Kukuczka je v Himalaji izgubil štiri soplezalce, zaradi tega je imel močan občutek krivde.
 
V Jureku se dotaknete tudi v vrhunskem alpinizmu neizogibnega egoizma.
Temu se nisem želel izogniti. Pred petimi leti sem se srečal z Jurekovo vdovo Celino in najprej sem ji povedal, da ne želim narediti zgodbe o superheroju. Zgolj s pogledom mi je sporočila, da se strinja in to sem razumel kot zeleno luč za začetek snemanja.
 
V filmu se zdi Jurekova vdova zelo žalostna.
Zagotovo je zelo osamljena, po smrti moža se ni z nikomer zbližala. Mislim, da šestindvajset let po njegovi smrti še vedno živi z njim.
 
Tudi to po svoje govori o ceni alpinističnih dosežkov.
Upam, da v filmu vseeno ni videti, kot da dajem sodbe. Pred tremi leti so štirje poljski alpinisti splezali na Broad Peak, med sestopom pa sta dva od njih umrla in mediji so uprizorili pravo gonjo proti alpinistom – ljudje, ki nimajo pojma o plezanju pa tudi, če bi ga imeli, nimajo pravice obsojati. Zelo pomembna se mi zdi misel, ki jo Kukuczka pove na začetku filma – da ne pleza zaradi medijev in slave, ampak zaradi ljubezni do plezanja, zato, ker je plezanje čisto.
 
Vseeno pa je moral sodelovati z mediji.
Pri nas imamo Poljski filmski inštitut, od katerega je mogoče z dobrim scenarijem prej ali slej dobiti denar za film. Za alpinizem pa ni javnega denarja, zato morajo plezalci prodajati svoja čustva. Kot pravi Kukuczka v filmu, mora kot prodajalec odgovarjati tudi na neumna vprašanja medijev – zakaj hodi v gore, kaj čuti na vrhu gore, ali je vraževeren in podobno. Mediji to še vedno počnejo.
 
Menite, da gredo alpinizem in mediji sploh skupaj?
Ne vem , kaj naj si mislim, mediji so pogosto preveč pohlepni, prišlo je do tega, da to izkoriščajo sponzorji in plezalci brez medijev ne morejo več dobiti denarja. Mislim, da »čistega« alpinizma iz petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja ne bo nikoli več, mini kamere so postale tako pomemben del opreme kot cepin in dereze, vse se snema, ne veš več, kdo je plezalec – igralec in kdo igralec – plezalec.
 
Po smrti Kukuczke se je v devetdesetih zgodil zaton celotne generacije poljskih plezalcev.
Spomladi 1989 je pet elitnih poljskih plezalcev med sestopom z Everesta umrlo v plazu, jeseni je v južni steni Lhotseja umrl Kukuczka. Maja 1992 je na Kangčendzengi umrla še ena od tedanjih najuspešnejših alpinistk na svetu Wanda Rutkiewicz. Sočasno se je na Poljskem sesul komunizem, s prihodom kapitalizma pa se je začela komercializacija alpinizma.
 
Je bil Kukuczka član Solidarnosti?
Da, bil je tudi zelo veren, nikoli ni šel nikamor brez zlatega križca okoli vratu. Alpinist Wojciech Kurtyka mi je povedal, da je Kukuczka enkrat med plezanjem v Himalaji obesek izgubil in ni hotel oditi naprej, dokler ga ne najde. Našel ga je šele po petih urah in sta morala zato še eno noč prespati na višini. To govori o tem, kako trmast je bil Kukuczka. In ambiciozen, zato je leta 1988 tudi dobil častno olimpijsko medaljo.
 
Kot je videti v filmu, so poljski plezalci izboljševali proračune svojih ekspedicij s tihotapljenjem in preprodajo raznega blaga v Nepalu in Pakistanu.
Imeli so res neverjetno domišljijo. Žal v dokumentarcu nisem mogel uporabiti vseh arhivskih posnetkov in anekdot o tem. Ženska odprava na K2 je pod vodstvom Wande Rutkievicz leta 1982, v času vojnega stanja na Poljskem, pretihotapila 200 sušilcev za lase. Najprej so morale napiti in zavesti poljske carinike, potem pa še prepričati pakistanske carinike, da kot ženske na odpravi to res potrebujejo.
 
Sta Kukuczka in Reinhold Messner tekmovala, kdo bo prej splezal na vse osemtisočake?
Bila sta kot fantiča, javno tega seveda nista hotela priznati. Njuno tekmo so spodbudili poljski, italijanski in avstrijski mediji.
 
Kaj so tisti pozlačeni valji z natisnjenimi imeni osemtisočakov, ki jih vidimo v Jureku, medtem ko Messner v svojem bolzanskem gradu govori o tem, da s Kukuczko nista tekmovala?
Parfumi in telesne vodice, ki jih Messner prodaja. On je resen poslovnež, menda je njegovo imetje vredno sto milijonov evrov. Tudi Kukuczka si je želel svoj grad, med vožnjo na filmski festival v italijanski Trento si je na Čehoslovaškem ogledoval, kateri grad bi bil primeren. Z družino je živel v dvosobnem stanovanju v obupnem katoviškem bloku.
 
Vi plezate?
Plezanje in plesanje sta moji najbolj grozni življenjski izkušnji. V srednji šoli sem šel v plezalski tečaj, učitelj mi je rekel, da še ni bilo idiota, ki ga ne bi uspel narediti, po dveh dneh me je začel spraševati, ali si res želim plezati, na koncu pa tečaja seveda nisem naredil. Tega nisem mogel preboleti več let, zdaj pa vidim, da je plezanje v meni na drugačen način. Če nič drugega, me je stvar, ki je ne morem početi, toliko bolj očarala in sem si zato še bolj želel narediti film o Kukuczki.
 
Kako ste zbrali denar za snemanje?
Večino denarja sem dobil od Poljskega filmskega inštituta, ki se financira s prispevki iz reklamnih prihodkov komercialnih televizijskih postaj, deloma pa iz prihodkov loterije. Denar so prispevali še regijski (šlezijski) filmski sklad, mesto Katowice in moji poljski prijatelji v Chicagu. Za film smo porabili približno 115 tisoč evrov.
 
Kakšna je sicer scena z dokumentarci na Poljskem?
Dobra, močna in neodvisna. Lani sta bila dva poljska dokumentarca nominirana za oskarja, letos pa je bil eden od mojih kolegov precej blizu nominacije.
 
Nam lahko priporočite še kakšen svoj film?
V filmu z naslovom Nekega dne bomo srečni, pripovedujem o mladeniču, ki živi s svojo staro mamo v zelo revnem predelu Šlezije, želi se rešiti in začne z mobilnim telefonom snemati film. Pred tem sem posnel film Na cesti o invalidsko upokojenem poljskem rudarju, ki na zemljevidu miže izbere točko in tako odpotuje v Indijo, najprej tam pije najcenejši viski, potem začne delati in potovati, na koncu pa pride do dalajlame. Zdaj z velikimi težavami pripravljam svoj četrti film, o poljskem zdravniku, ki humanitarno dela v Somaliji. Trikrat sem že bil tam, potem pa so v Mogadišu ubili koproducenta, ki je bil zadolžen za našo varnost med snemanjem. Zdaj bomo morali film posneti v neki drugi afriški državi.
 
Poljski »ledni bojevnik« Jerzy Kukuczka velja za enega od najboljših himalajskih plezalcev v zgodovini. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v manj kot osmih letih po novih in zahtevnih smereh splezal na vrh vseh štirinajstih osemtisočakov, na štiri od njih pozimi. Pri osvajanju najvišjih vrhov ga je sicer prehitel Reinhold Messner, ki je Kukuczki dejal, da »ni drugi, ampak najboljši«, pa tudi, da južne stene osemtisočaka Lhotse ni mogoče preplezati. Kukuczka jo je jeseni 1989 preplezal, pod vrhom pa je zdrsnil v prepad in se ubil.
 
Lani je pri založbi Sidarta izšla knjiga Iskalci svobode kanadske avtorice Bernadette McDonald (napisala je tudi knjigo o Tomažu Humarju in Alpski bojevniki o slovenski alpinistični sceni), v kateri nazorno, slikovito in občuteno opisuje poljsko zgodovino himalajskih vzponov v obdobju, v katerem so bili Poljaki nesporni svetovni prvaki plezanja.