Kurt Diemberger: Koraki v neznano

Kurt Diemberger, edini še živi prvopristopnik na osemtisočaka Broad Peak in Daulagiri, se nam na 10. festivalu gorniškega filma pridruži v sredo, 17. februarja. Njegovo predavanje z naslovom Koraki v neznano je na sporedu ob 20. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Ob bok mu stopi slovenski alpinist Andrej Štremfelj. Vabljeni! Za uvod pa preberite reportažo o prejemniku zlatega cepina za življenjsko delo, ki jo je za Nedeljski dnevnik (10. 2. 2016) naredila Katja Petrovec.

barba

KURT DIEMBERGER: Naredili smo napako, a zaradi te sem danes živ

Hermann Buhl mu je rekel, ti si študiral, zatorej boš ti zdravnik odprave – Visoke gore so nekaj posebnega, saj niso narejene za človeka – S soplezalko Julie Tullis je nameraval posneti film o K2, prijateljstvu in sodelovanju na gori, a nato so ljudje drug za drugim umirali

Katja Petrovec

Menda mu kar nekaj ljudi pravi, da je legenda alpinizma, a on pri tem le skromno odvrne, da je zgolj človek, ki misli, ustvarja, se vzpenja na gore in sestopa z njih. »Kako dolgo še, ne vem, a legenda res nisem, saj sem še vedno živ,« tako hudomušno odgovarja Kurt Diemberger, nekoč vrhunski alpinist, rojen nedaleč od nas v Beljaku. Triinosemdeset let šteje danes edini še živi prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri, njegova pričevanja takratnemu alpinizmu in osvajanju najvišjih gora so tako polna duhovitih in neverjetnih zgodb, njegove opazke, razmišljanja in izkušnje, ki jih je pridobil v življenju, pa vredne lastnih samorefleksij.

Četudi rojen nedaleč od strmih sten Julijskih Alp, so Kurta Diembergerja zamikale gore šele v Salzburgu, kamor se je družina preselila v času njegovega šolanja. A bolj kot vzpenjanje na vrhove so ga najprej prevzeli fosili. Tako se je ob vikendih, s kladivom in nožem v rokah, potikal po gorskem masivu Untersberg in soteski Glasenbachschlucht v bližini Salzburga, kjer je iskal okamnine, pri tem pa plezal tako težke stvari po zelo krušljivih stenah, da je nekajkrat skoraj padel, a se vedno ujel v zadnjem trenutku. Tam se je pravzaprav naučil, kako plezati po krušljivi skali. Potem je zašel k reki Salzach, kjer je našel prodnike, jih zdrobil in odkril majhne kristale. »Od kod vendar prihajajo?« se je spraševal in se odpravil z vlakom v Visoke ture, iskat kristale. Pri tem je nekega dne prišel pod nek vrh in ob opazovanju gornikov razmišljal, kaj vendar počno tam gori, če ne iščejo kristalov, ničesar pravzaprav. Radovednost ga je nato premagala in si je rekel: »Kristale bom iskal jutri, danes pojdem na vrh. Tako sem stal na svojem prvem vrhu z imenom Larmkogel, visok 3014 metrov. Tisti dan resda nisem našel nobenega kristala, a sem bil tako srečen, ko je bilo okoli mene le neskončno nebo, oblaki, ki so se podili, me zakrivali in spet odkrivali, da sem začenjal razumeti, kaj čutijo gorniki na vrhu gora,« začne svojo pripoved Diemberger, ki je od takrat, ko je pri štirinajstih letih stal na svoji prvi gori, življenje zapisal goram in ne kristalom.

Dve vodji iste odprave

V letih, ki so sledila, je Diemberger preplezal številne severne stene v Alpah, med drugim tri zadnje probleme Alp – severno steno Eigerja, Matterhorna in Walkerjev steber v Grandes Jorasses. Toda posebno zanimanje je vzbudil s plezanjem čez severno steno Königsspitze, zaradi česar je bil Hermann Buhl, ki velja za enega najboljših alpinistov vseh časov, tako navdušen nad tem vzponom, da ga je povabil v avst_DSC0776rijsko odpravo na Broad Peak leta 1957. »Hermann Buhl je bil takrat eminentna in slavna oseba, ki je v solo akciji, brez kisika prvi pristopil na Nanga Parbat (leta 1953). V vsej zgodovini Himalaje je to enkratna stvar, nikoli prej in nikoli kasneje se ni nihče povzpel na osemtisočaka sam, brez kisika in kot prvopristopnik. Seveda so ponovitve bile in prvenstvene smeri, toda vrh je bil že osvojen,« reče Diemberger. Direttissima čez Königsspitze, ki je takrat veljala za nekaj najtežjega, kar se je lahko v 50. letih prejšnjega stoletja sploh plezalo v snegu in ledu, mu je odprla vrata v svet osemtisočakov. »Seveda je bilo težko priti v ekipo za Himalajo. Ni bilo kot sedaj, ko potuje tja vsako leto veliko ljudi. Nekoč je bila velika izjema, da smo lahko šli in morali smo biti res v vrhu alpinizma,« začne Diemberger pripoved o Broad Peaku, ki je bil zanj prvi osemtisočak.

»Odpravo smo sestavljali Hermann Buhl, Markus Schmuck, Fritz Wintersteller in jaz. Za dostop do baznega tabora smo imeli nosače, za vzpon smo se jim zavoljo alpskega stila odpovedali. Toda ta alpski stil pravzaprav ni bil pravi, saj smo imeli do baze nosače. Danes je seveda vse drugače, pozimi, ko je premrzlo in nosači ne hodijo, alpiniste do baze dostavi kar helikopter in na koncu odprave odpelje. Na takšen način pač lahko opravite vzpon v alpskem stilu brez nosačev,« pripomni sogovornik in se vrne k letu 1957 in Broad Peaku. »Zanimivo na tisti odpravi je bilo, da nismo imeli zdravnika, a zdravnika na taki odpravi moraš imeti. Tako je Hermann Buhl rekel, ‘Kurt, ti boš naš zdravnik’. Začudeno sem ga vprašal, zakaj jaz, on pa je odvrnil, da zato, ker sem študiral (Diemberger se začne pri tem smejati, saj je študiral poslovne vede) in da je vseeno, kaj sem študiral, dovolj je že, da vem, kako študirati. Tako sem dobil od pravega zdravnika napotke in zdravila, za kaj jih uporabiti, se naučil dati injekcije in na odpravo odnesel 27 kilogramov zdravil. Na srečo zdravnika nismo potrebovali.«

Kljub temu, da je bil odprava na Broad Peak uspešna, pa je bil njen začetek bolj turbolenten. »Prvo vprašanje je bilo, kdo bo vodja odprave. Hermann Buhl je dejal, da ga ne potrebujemo, Alpenverein (Avstrijsko planinsko društvo) pa je trdil nasprotno in potem so kot vodjo postavili Schmucka. Buhl je na to seveda odvrnil, kako da on, saj še ni bil nikoli v Himalaji. Tako smo na koncu imeli dve vodji, vodja odprave je bil Marcus Schmuck, vodja vzpona Hermann Buhl, midva s Fritzem pa sva bila člana odprave. Da je bila vsa stvar še bolj zapletena, vodja odprave ni bil povsod najvišji vodja, na gori je bil to Buhl. Takšne strašne okoliščine, kot smo jih imeli pri tej odpravi, torej dve vodji in dva člana, se ne smejo nikoli več ponoviti. Toda za dobro vseh smo delali skupaj in nazadnje je bil Broad Peak osvojen, brez kisika in brez nosačev. S tega vidika je bil to prvi pristop na osemtisočak v vzhodnoalpskem stilu,« tako Diemberger.

Kot oče in sin

Hermann Buhl je postal od takrat pomembna oseba v njegovem življenju. Diemberger je bil pravzaprav zadnji, ki je videl slavnega avstrijskega alpinista živega, preden se je odtrgala opast na gori Chogolisa in je za vedno izginil v njeni severni steni. »Hermann Buhl je bil vizionar, zelo občutljiv in filigranski, s to besedo ga je še najlažje opisati, čeprav z njo navadno ne opisujemo ljudi. Bil je tudi zelo previden. Kljub temu, da je veljal za čistega osvajalca gora, torej brez kisika in v alpskem stilu, smo prinesli za vsak slučaj v tabor ena na Broad Peak kisikovo jeklenko, če bi kdo zbolel. Uporabili je nismo, tam je bil le za varnost. Dejal je tudi, da pri vzponu ne smemo uporabiti fiksne vrvi, a ko smo prišli na okoli sto metrov visok del ledene stene, gladke kot ogledalo, je pomislil na naš sestop in dejal, da moramo tu čez nujno napeljati fiksno vrv, da se bomo lahko varno vrnili. Bil je zelo pameten in razumen, ves čas je mislil na čisti alpinizem, a je bil istočasno previden. Zato še vedno ostaja uganka, zakaj je na Chogolisi kar naenkrat izginil čez opast. Bila je napaka, da nismo bili navezani, a zaradi te napake sem danes živ. Videl sem ga še, kako je hodil deset metrov za mano po moji sledi, nato pa … najbrž je minilo manj kot dve minuti in je izginil z moje sledi. Zakaj, ne ve nihče. Morda nek trenutek ni videl dogajanja zaradi močnega sneženja, saj smo imeli res grozno vreme,« razmišlja Diemberger danes.

Medsebojni odnos, ki sta ga gojila alpinista, Diemberger najlepše ponazori z besedami: »Imel sem občutek, da mi je Hermann Buhl kot nekakšen gorski oče. Vzgajal me je, mi govoril, da sem nekaj naredil malce šlampasto, včasih me je tudi zmerjal … Imela sva vse tisto, kar se odvija v odnosu oče sin. Zelo sva se zanesla drug na drugega in bila dobra tovariša.«

Gora sanj in usode

Diemberger je tri leta po Broad Peaku stal kot prvopristopnik še na Daulagiriju, s švicarsko mednarodno odpravo, skupno pa je osvojil šest osemtisočakov in številne visoke gore nad šest tisoč metrov. »Ne le osemtisočaki, vse visoke gore so nekaj posebnega, saj prideš tam na svojo mejo, više, kot prideš, bliže si meji življenja. Te gore niso narejene za človeka. Marsikdo reče, da je to cona smrti, ki pa ni lepa beseda, saj ljudje pač ne umrejo, ko pridejo v to območje. Le življenje postane veliko težje in z njim je treba ravnati bolj gospodarno, da majhni plameni življenja ne dogorijo. Danes veliko lažja oprema olajša vzpone na visoke gore, dobri materiali preprečujejo ozebline, strah pred slabim vremenom ni potreben. Preden začneš vzpon, recimo na K2, zgolj pokličeš v Innsbruck vremenarja Karla »Charlyja« Gabla in ga vprašaš, kakšno bo vreme v naslednjih treh dneh. Pri tem se moram smejati, saj ni nič podobno starim časom,« pripomni Diemberger, ki se mu gora K2 ne utrne prva brez razloga.

Kurt _cinepresa

Zanj, kot tudi za njegovo soplezalko in prijateljico Julie Tullis, je bila to gora sanj in usode, gora, ki izgleda kot kristal. S Tullisovo sta snemala leta 1986 dokumentarni film K2 – Sanje in usoda (K2 – Traum und Schicksal), v katerem so prikazana dejstva tistega črnega poletja, ko je na gori umrlo trinajst ljudi. Diemberger je vso dogajanje opisal tudi v istoimenski knjigi. »Nameravala sva posneti film o prijateljstvu in sodelovanju na gori, a potem je nastopilo slabo vreme, nastal je pravi kaos, bilo je preveč ljudi na gori in eden za drugim so ljudje umirali. Zaradi enega izgubljenega dne, ki je bil ključen, je vse potekalo, kot je. Bilo je grozno,« reče Diemberger. Med sestopom s K2 je Tulliseva umrla, sam je izgubil prste na desni roki. »Čeprav od takrat ne morem več plezati, lahko še vedno igram kitaro, kajti desna roka pri igranju kitare ni tako pomembna kot leva,« ohranja pozitivnost sogovornik.

A Kurt Diemberger v svojem življenju ni bil le vrhunski alpinist, napisal je številne knjige in posnel vrsto gorniških filmov, za katere je prejel tudi nagrade na filmskih festivalih. Je eden od ustanoviteljev gibanja za ohranjanje narave (Mountain Wilderness International) in njegov častni predsednik. »Zato, ker sem že star,« doda. Pa tudi zato, ker spoštuje gore in naravo. »Sem živi primer, da se je dobro držati pregovora, počasi se daleč pride,« smeje reče in modro doda, da so vedno tudi izjeme, ko je treba pohiteti in zbežati. »Gore so me naučile natančnosti in tega, da je treba vedno imeti rezerve, četudi je vremenska napoved Charlyja iz Innsbrucka dobra. Da je treba upoštevati sedmi čut, ki ga je težko definirati, a je nekaj, kar nas varuje in ti reče, šel si predaleč, raje se obrni … A zgolj zanašanje na intuicijo ni dobro, vedno je treba ubrati neko srednjo pot med izkušnjami in sedmim čutom. In pomembno je, da uresničujemo nekaj, karkoli to že je, ni treba, da je ravno plezanje na gore. Lahko je pisanje, snemanje filmov, pripovedovanje ali zgolj to, da nekomu nekaj pokažeš,« pravi Diemberger, ki bo imel 17. februarja na Gorniškem festivalu v Ljubljani predavanje z naslovom Koraki v neznano in pokazal nekaj tistega, kar je v gorah in življenju doživel tudi sam.